Glasno čivka, a ni ptič

Mlajša sorodnica mi je omenila planino Pecol pod Montažem, kjer naj bi bilo mogoče opazovati svizce, v skalnatem svetu nekoliko višje pa tudi številne kozoroge. Kako je mogoče, da za to menda priljubljeno izletniško točko tik za slovensko-italijansko mejo še nisem slišala, čeprav sem se že tolikokrat potepala po tistih koncih?!

Že kmalu po tem razsvetljenju sem preučevala Googlov zemljevid in iskala informacije, kako do tja: prek Trbiža in Rablja (Cave del Predil) po dolini navzgor vse do nerodno poimenovanega Nevejskega sedla (italijansko ime Sella Nevea pomeni »zasneženo sedlo«), ki ima tudi pristno slovensko ime Na Žlebeh. Nadaljevanje poti pa po želji – še nekaj kilometrov po strmi in ovinkasti cesti navzgor vse do parkirišča na planini Pecol oziroma Montaževi visoki planoti (Altopiano del Montasio) ali pa peš. Veliko ljudi se odpravi peš tudi po cesti, kar pa mi, iskreno, ne pade na kraj pameti, dokler obstaja alternativa – zelo prijetna pešpot, ki vodi na planoto po senčni trasi nekdanje vojaške ceste. Rdeče-bele planinske oznake za pešpot 623 se začnejo že na parkirišču Na Žlebeh, od koder sta do koče Giacoma di Brazzà nad planino Pecol predvideni dve uri hoje.

Čez mejo proti Trbižu

Moškega člana družine odložim v službi, s psoma pa se odpeljemo proti Gorenjski vse do Radeč in naprej čez mejo proti Trbižu. Zadnjih nekaj let se na tej relaciji vedno spominjam nepozabnih dogodivščin med našim pešačenjem po gorenjski veji Jakobove poti od Ljubljane do Višarij. Ko neko traso poti in kraje ob njej doživiš peš, jih vidiš v povsem drugačni luči, tudi tiste, za katere si mislil, da jih dobro poznaš ... V Trbižu zavijem proti Predelu. Rabelj se v jutranjem soncu zdi nekoliko prijaznejši kot običajno. To sivo rudarsko mesto z opuščenim rudnikom svinca in cinka, ki so ga zaprli leta 1991 (rudarjenje v teh krajih ima sicer že vsaj 1000-letno zgodovino), je s skoraj pet kilometrov dolgim predorom povezan z Logom pod Mangartom.

Štoln, kot mu pravijo domačini, je še danes namenjen odtekanju odvečne vode iz rudnika, ki pa na srečo ni več onesnažena. Že ob gradnji je bil načrtovan tudi kot strateško pomemben vojaški objekt. Med 1. svetovno vojno je bila skozenj speljana ozkotirna železnica, po kateri so prevažali opremo in vojake na soško fronto. Pozneje so jo rudarji z bovške strani s pridom uporabljali za prevoz na delo, kar jim je omogočalo vsakodnevno vračanje domov. Pred tem so se morali na poti v službo povzpeti čez prelaz Predel. 

V očem res ne preveč prijaznem Rablju si je mogoče ogledati rudarski muzej ali pa se udeležiti vodenega ogleda rudnika, v Logu pod Mangartom pa sta pred vhodom v predor Štoln na ogled star rudniški vlak in spominska razstava. Prav tam se začne tudi Pot miru, ki pohodnike popelje po trasi soške fronte vse do Devina oziroma Trsta.

Zelo mikavna pot … po nekaterih etapah že tudi obiskana, a daljše pešačenje do morja pride spet na vrsto kdaj drugič. Vode bo danes tudi v Rabeljskem jezeru, mimo katerega se peljemo proti našemu cilju, več kot dovolj – če le ne bi bila tako mrzla! Fly se za njeno temperaturo seveda ne zmeni in greh bi bil, če se po daljši vožnji ne bi ustavili tu. Tokrat prvič na zahodni strani, kjer me je presenetila prostrana prodnata plaža, na kateri smo bili čisto sami.

Ljudsko izročilo pravi, da je Rabeljsko ledeniško jezero nastalo zaradi neusmiljenosti in trdosrčnosti bogatih prebivalcev vasi, ki je nekoč stala v kotanji in jo je Bog napolnil z vodo, da bi kaznoval ljudi, ki so izgubili občutek za svojega bližnjega. Otoček, ki se je ohranil na vzhodni strani jezera, pa je znak božjega usmiljenja do dobrosrčnega starčka in njegove koče. 

Slovenska različica legende pripoveduje, da je prišla nekega večera v vas tuja ženska z otrokom in iskala prenočišče. Nihče je ni hotel sprejeti. Lačna in prezebla je se je že hotela uleči k počitku pod milim nebom, ko je zagledala kočo na robu vasi in pred njo starčka, ki je popotnici takoj ponudil večerjo in prenočišče. Ponoči je vas zajel močan vihar. Ženske z otrokom zjutraj ni bilo nikjer več, izginila pa je tudi vas. Okrog in okrog starčkove koče je bila voda. Ta koča še danes stoji na otočku nedaleč od obale Rabeljskega jezera, vse druge vaščane pa je Bog za kazen pokončal. V italijanski različici pripovedi je koča, v kateri je popotnica našla prenočišče, stala na griču, v njej pa sta živela ostarela mož in žena. Ženska z otrokom, ki sta jo sprejela, je bila Marija z Jezusom.

Skriti zaklad

Na tem otočku, poraščenem s smrekami, ni ne duha ne sluha o koči. Danes je tam skrit zaklad navihanih geolovcev, ki skrivajo in seveda še bolj navdušeno iščejo (simbolične) zaklade (t. i. geokovance) na posebej zanimivih, znamenitih, posebnih lokacijah po vsem svetu. Pred leti se je tudi Tomaž, najbolj zavzet geolovec v naši družini, odločil, da ga poišče. Tudi njega bi skoraj doletela božja kazen zaradi »pohlepa«, saj mu je med brodenjem po vodi do otočka spodrsnilo – z mojim takrat skoraj novim telefonom v žepu. Zaklad se je našel, telefon pa se je po kakšnem dnevu na opazovanju tudi uspešno rehabilitiral. Morda je šlo zgolj za opozorilo; storjeni greh vendarle ni bil tako hud.

Med vožnjo ob reki Ziljici navzgor sem bila za vsakim ovinkom bolj očarana. V mislih sem že načrtovala naš naslednji obisk teh krajev, ki bo vključeval tudi potikanje po zanimivi soteski omenjene reke, ki napaja Rabeljsko jezero, izvira pa prav pod sedlom, na katerem smo naposled parkirali. Čeprav mi striček Google ni znal postreči z nedvoumnimi podatki o tem, kje naj bi se začela pešpot na planino Pecol, sem se kar hitro znašla. Na prelazu, ki je na nadmorski višini 1160 m, je presenetljivo veliko hotelov, primarno namenjenih smučarjem, ki v mednarodnem smučarskem središču Kanin-Sella Nevea lahko vijugajo tako po severnih pobočjih Kanina na italijanski strani kot tudi po južnih na slovenski strani meje.

S psoma smo se upoštevajoč kažipote odpravili mimo stavbe finančne policije. Še niti ogreli se nismo, ko nam je prišla naproti večja skupina planincev, ki mi je vzbudila nekaj slabe vesti, saj je bila ura vsekakor bolj primerna za vrnitev v dolino kot za začetek vzpona. Ti pohodniki so bili tudi edini, ki smo jih srečali na poti, kar je še posebej veselilo našo nedružabno pasjo gospo Jagi. Pešpot, speljana skozi prijeten gozd po trasi nekdanje vojaške oskrbovalne ceste mimo razvalin vojaških objektov in bunkerjev, za katere Fly in Jagi že dobro vesta, da ponujajo hladno senco in varno zavetje za počitek, smo se tempu, prilagojenem najšibkejši članici odprave, vztrajno vzpenjali navzgor. Ko smo dosegli prvi hlev, pri katerem se je izza ograje slišalo zadovoljno brundanje prašičev, se je pešpot spremenila v širok kolovoz med prostranimi travniki, odprli pa so se tudi razgledi na vse strani. Znašli smo se v pravem gorskem raju! 

Med najlepšimi kotički v Julijcih

Pravijo, da sodi planina Pecol oziroma visoka Montaževa planota med najlepše kotičke Julijcev, kjer se počutiš kot na dnu ogromnega amfiteatra, obdanega z vsaj tisoč metrov visokimi, strmimi grebeni Montaža (Jof di Montasio, 2754 m), Špika Hude police (Cima di Terrarossa, 2420 m), Strme peči (Monte Cimone, 2379 m) in Zabuša (Monte Zabus, 2244 m). Proti zahodu se odpirajo pogledi proti globoki, odmaknjeni in redko poseljeni Reklanski dolini (Val Raccolana), na južno stran pa na mogočno verigo kaninskega pogorja, v kateri še posebej izstopa dobro vidno Prestreljenikovo okno. 

Pohod po sončnih gorskih travnikih nas je dodobra ogrel, in ko se končno zavem, da posebno glasno čivkanje, ki ga uspem razbrati med ptičjim petjem, pripada svizcem, zaradi katerih smo pravzaprav tu, se na veliko veselje obeh pasjih pohodnikov zleknem pod prvo smreko, ki nam ponudi prijetno senco in strateško pozicijo za opazovanje okoliškega dogajanja. Žal mi je, da nimam daljnogleda, saj je rumenkastorjava varovalna barva kožuha teh plašnih gorskih živali zelo premišljeno izbrana … Lukenj, ki vodijo v podzemne rove teh alpskih glodavcev, katerih znanstveno ime je Marmota marmota, res ne manjka. Samo upam lahko, da bo tudi iz kakšne bližnje kljub naši prisotnosti pomolela simpatična glava. Vhod v rov vedno straži nekdo iz skupnosti, da z glasnimi piski opozori druge člane pred nevarnostjo. 

Tako velik je svizec?

Velikost svizca me kar preseneti; odvisna je sicer od spolne zrelosti, okolja in hrane, ki jo ima na voljo. Zraste do 70 cm, tehta pa od tri do osem kilogramov. Vsak dan poje kar kilogram in več trav, zelišč, sadežev, semen, koreninic in insektov, še posebej požrešen je med pripravami na zimo. Približno pol leta, od oktobra do aprila, prespi v globokih podzemnih rovih, katerih vhode skrbno zaščiti z zemljo, vejevjem in travo. Med zimskim spanjem se vse njegove življenjske funkcije zmanjšajo: prebava se skoraj povsem ustavi, vdihne zgolj od enkrat do trikrat na minuto, krvni obtok je počasen, tudi srčni utrip je izredno upočasnjen.

Telesna temperatura se zniža na manj kot 5 °C. Kmalu potem, ko se prebudi, se tudi pari. Samice po 34 dneh običajno skotijo od tri do pet slepih neporaščenih mladičev, a ne več kot trikrat v življenju. V družinskih skupnostih živita monogamna starša s svojimi potomci, dokler ti ne dosežejo spolne zrelosti. Takrat si mladi samci uredijo življenjski prostor na robu teritorija svojih staršev.

Psoma so bili povsem neznane vonjave, glasovi in številne nenavadno velike luknje sicer zanimive, a nič več kot to – brezskrbno sta si privoščila siesto, medtem pa sem lahko opazovala, kako si črede krav nesebično delijo pašnike s svizci. Tisti bolj oddaljeni se za nas niso zmenili, iz najbližjega brloga, oddaljenega kakšnih deset metrov, pa so se prikazali šele po slabi uri potrpežljivega čakanja. Najprej eden, za njim pa še trije. Komaj sem si upala premikati, da jih ne bi splašila. Eden je bil še posebej pozoren na vsak moj gib; verjetno je bil prav on takrat določen za stražo. Šele ko je postala sončna pripeka neznosna, sem se s karseda počasnimi gibi splazila v senco. 

Po vznemirljivem druženju s svizci smo se ob spremljavi njihovih opozorilnih žvižgov in kravjih zvoncev podali še malo višje do skalne vzpetine pod južnim ostenjem Montaža, na kateri stoji koča Giacomo di Brazzà (1660 m), ki je dobila ime po začetniku odkrivanj pristopov na vrhove v Montaževi skupini. Pričakovala sem, da bodo razgledi od tam še nekoliko lepši, in seveda se nisem motila. Če so pred kočo tisti dan po večini posedali utrujeni planinci, tako italijansko kot nemško govoreči, pa se veliko izletnikov odpravi na nekoliko nižje ležeči kmečki turizem na planini Pecol, po kateri je dobila ime celotna planota, ki se razteza na 1064 hektarih. V povprečju je široka en kilometer, dolga pa približno štiri. V tamkajšnji sirarni je mogoče kupiti različne mlečne izdelke, med katerimi izstopa tradicionalni sir montasio. Pričevanja o pridelavi sira na tem območju segajo več kot 800 let v zgodovino, prvi zapisi o montasiu, kakršnega poznamo danes, pa so se pojavili okoli leta 1700. 

Tudi če bi se na planino pripeljali z avtomobilom – in parkirišče je bilo popoldne, ko smo se vračali v dolino, videti precej zasedeno – bi si tudi s pohajkovanjem po obširni planoti lahko dodobra pretegnili noge. Medtem ko bi nam v ušesih odzvanjali kravji zvonci in bi z očmi sledili značilnemu oglašanju svizcev, bi zlasti spomladi in poleti lahko opazovali tudi raznoliko in bujno gorsko cvetje: žafrane, zvončke, zimzelene gladnice, avriklje, planike …

Dan smo zaključili tako, kot smo ga začeli – z osvežitvijo v Rabeljskem jezeru. Fly ga je imel spet čisto zase, Jagi si je zmočila samo tačke, jaz pa še to ne. Ideja, da bi se namesto po najkrajši poti proti domu zapeljali po kakšni daljši in slikovitejši, je v že zelo poznih popoldanskih urah padla v jezero, tako kot še nekajkrat Flyjeva igrača, ki bi jo bil verjetno pripravljen še vso noč prinašati na kopno. Moški član družine je namreč čakal na naš prevoz iz službe. Da se mu oddolžimo za krepko podaljšan delovnik, smo se ob prvi priložnosti vrnili pod Montaž v polni zasedbi. Zdaj ko svizce že dobro poznamo, pa je skrajni čas, da se povzpneva višje, med skale, v kraljestvo kozorogov. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >